skip to main |
skip to sidebar
Zaenkrat še nič presenetljivo novega. Čakam na klic iz pakirnice kiwija, ki naj bi prišel enkrat tale teden in uživam še malo v brezdelju.
Šel malo na dež ven! In odkril dve presenetljive stvari. Da je zunaj zelo toplo (kratki rokavi so spet v modi) in da je dež tudi zelo topel! Tudi vlaga (ki je bila zelo zelo prisotna) je bila topla ^.^˘
Sem pa danes odkril en zelo posebno poslastico za vse ljubitelje čokolade:
je končana! ^.^
Nič več smarkanja! Nič več ozebljanja! Nič več zaspanosti!
Drugače pa bolj ali manj leni dan, katerega sem preživel z igranjem igric, branjem in inštaliranjem Gentoo-ja. Katera inštalacija tega še vedno traja! Sem že omenil da je internet tukaj neverjetno "nezanesljiv"?
No, nekateri za hobi šraufajo skupaj avte, jaz pa si sestavljam svoj sistem ^.^ Ja, vem, "Geeky". Mi je res vseeno. In če kdo misli tu puščat kakšne komentarje v stilu *get a life* mu ne pridem več rihtat njegovega računalnika! Poleg tega, si zdaj jemljem oddih od *life*-a!
Omenili smo internet! Kultura Informacijske Tehnologije je tukaj šele bolj kot ne v prvih korakih razvoja, tako da, če ljudje tukaj uporabljajo net je to za kakšno obliko *Instant Messaging*-a ali pa za TradeMe, spletno mesto, ki je Aprila predstavljalo več kot 60% Novo Zelandskega internetnega prometa! Poročila tu je zanimivo poslušat zaradi naglasa ^.^ Novozelandski *backbone* ki povezuje Novo Zelandsko infrastrukturo z zunanjim širtnim spletom pa je rahlo "švohoten", tako da vsi portali in strani in mesta za downloadat raznorazne stvari, katerih smo tako lepo vajeni v Evropi z optično povezavo skozi Atlantik, so tukaj če že sploh dostopne, skoraj popolnoma neprizanesljive za nepotrpežljive ^.^˘
In sem končno dočakal svoj prvi dež v Novi Zelandiji ^.^
Čisto tehnično gledano sem dočakal svoj prvi deževni dan, kajti kakšna mala 5 minutna plohica ponoči je tu čisto vsakdanja zadeva. In ja, to je pogled iz mojega okna!
Deževno vreme, smarkanje in klimatiziranje na bolj sveže temperature, neomejene količine čaja in čokolade, ... To vse pomeni za tehničnega zanesenjaka kot sem jaz, nekaj kvalitetnega časa z svojo novo igračko:
Končno pri meni ^.^ Ja, to je slika mize v mojem apartmaju. Ja, je razemetana, tudi to je res! Ampak z dobrim razlogom.
Novozelandski slog opremljanja je namreč minimalistično podoben Japonskemu, samo malo manj usklajen. Kar pomeni, standardna oprema kjerkoli je, postelja, vgrajena omara, miza in pult z umivalnikom v kuhinji. Tudi v kopalnici ni skoraj dobenih omaric ali česa podobnega! Tako da, je tale mizica edini prostor kjer imam prostor karkoli odložit ^.^˘
In še za vse, ki veste za kaj se gre ali pa vas slučajno zanima, ime nove igračke je "Loviatar"! Zdaj pa kilobajt ničel za vse bivše, premenile ali žtvovane za finance tegale izleta (Minerva, Lilith, Freya) T-T
Dopoldan smrkanje in preizkušanje koliko čaja lahko spijem naenkrat!
Popoldne pa izlet v mesto po mojo novo ljubezen:
In ko že komentiramo tehnološki napredek. *Vista is a joke* Po več kot štirih urah mučenja (od tega uro pa pol samo da se je računalnik prvič prižgal) da sem prišel do *back up* cd-ja sem porabil samo 15 sekunda da sem pobrisal in sformatiral disk za Linux ^.^
Inštalacija sledi ... ko se naspim.
P.S. Samo za informacijo, to v ozadju NI moja soba! slike tega so obljubljene in sledijo nekoliko kasneje ^.^˘
Danes nič posebnega!
Podnebje tu postaja počasi malo bolj sveže, kar pomeni da sem začel rahlo smrkat dokler se ne klimatiziram in sem posledično poležaval in spal (nekaj kar mi je bilo že dostikrat svetovano).
Aja, pa poizkusil sem polnozrnati sezamov muffin z borovnicami:
Danes je bil državni praznik, in sicer "ANZAC DAY", ki se praznuje v spomin prve večje vojaške akcije v kateri so sodelovali Avstralci in Novo Zelandci med Prvo Svetovno Vojno.
Ampak zgodovino si lahko vsakdo prebere, tako da bom tule raje opisal doživljanje praznikov!
Začelo se je že dokaj zgodaj, da bi se ujele še odprte trovine, ker pač želel sem si še eno igrico za DS konzolo, da bi razširil uporabnost le te na kaj več poleg tega da mi pravi da imam trenutno starost že samo 62 let!
Saj tako je standardno pri praznikih pri nas doma ne? Trgovine odprte samo dopoldne kratek čas, potem ljudje žurajo do poznih ur, naslednji dan pa vsi jamrajo da se morajo vstat? S takšno socializacijo sem jaz prišel sem.
Tu pa, sem ugotovil po tem ko sem prišel že dopoldne v mesto, da ni tako! Vse je namreč bilo zaprto! Vendar ne "že" ampak "še!
Ugotovljenu, tu razniki delujejo takole: večer prej gre ves folk ven in se ga nažurira do konca, nato na dan praznika vsi lepo spijo, zato so tudi trgovine zaprte do šele popoldne, kjer potem dela vse z polovičnim časom do normalnega zapiranja (ampak še vedno dobijo vsi celodnevno plačo, ker imajo v zakonu, da kdorkoli dela na državni ali kakršnikoli praznik dobi dvojno plačilo) in imajo vsi normalni delovni teden naprej.
Lekcija naučena, jaz pa potrgovinah, poizkus dve ^.^˘
In kaj naredi Jernej ko je lačen in je v mestu v nakupovalnem centru v katerem še ni nikoli bil in komaj čaka da vidi kaj vse zanimivega imajo notri? Fast Food Sushi:
In za posladek nekaj zelo sumljivega sladoleda (pomaranča in čokolada):
Obisk elektronskega butika in preizkus kreditne kartice kasneje:
Cute nova igrica za DS! <3 In seveda kaj bi še brez zanimivih stvari za včerjo:
Liquorice z okusom pomaranče in čokolado! Kaj je Liquorice pa si poglejte na netu, ker jaz sem to jedel prvič. Ali pa se pri nam temu reče kako čisto drugače in sem to jedel prvič v takile obliki. Kakorkoli že, je sladko ^.^
Opremljen z vsem potrebnim in z naročenim trminom v centru za sezonska dela, sem imal čez pol ure in 170 dolarjev (90 €) kasneje že vse urejeno za vizo in dovoljenja.
Zdaj samo še treba počakat da se odpošlje in potrdi, kar pa je tu tisti zahtevni del! Pri nam zgubiš živce pri izpolnjevanju obrazcev in spraševanju na okoli že zelo naveličanega folka, tu pa te lahko samo ugonobi čakanje na že izpolnjene obrazce pri katerih ti takoj in točno pomaga zelo prijazen folk ^.^˘
10 minut kasneje in sem že imel odprt bančni račun ^.^ In ja, odprl sem si ga pri tej banki "The Nationa Bank of New Zealand"(podružnici, ne v isti stavbi) kjer sem menjal nazadnje denar. So me bili zelo veseli!
Vse kar je še ostalo, je bilo to, da se prijavim na plantaži Trevelyans, kjer bodo po vsej verjetnosti naslednji teden imeli mesto zame. Kratek sprehod iz mesta, ogled kje je to in pogodba kasneje, pa je vse urejeno takoj. In tokrat za spremembo me pokličejo oni ^.^
Če bi bilo pri nam vse tako, mi nebi bilo treba iti potovati okoli za to da si razbremenim živce ^.^˘
Ker je vse šlo tako hitro skozi (veliko prehitro, kot pa sem planiral) sem spet imel goro cajta za zapravit pred enim izmed redkih avtobusov domov.
Pa smo še malo raziskovali!
In smo našli gasilsko postajo:
Sprobali zelo zanimivo pijačo z "mehkim" okusom:
Našli nasad mandarin, čisto tako mimogrede:
Ogledali od blizu še en nasad kiwija:
Raziskal še lokalno pokopališče (brez skrbi, za slike je bilo predhodno uprašano počivajoče duše in za motenje opravičeno!):
Malo dremuckali na včeraj najdenem rugbi igrišču:
Si privoščili super ultra velik piškot za 2 dolarja (1 €):
In prišli dokaj pozno domov (na račun avtobusnih povezav) in od vsega svežega zraka preživetega danes bili tudi zelo zmatrani in šli skoraj naravnost spat!
In "vsi mi" opisani tule, so "bili" jaz, moja potovalna torba in zvesti mobitel z fotoaparatom ^.^
Novi teden in čas za nove priložnosti! Tako resno začel z pripravami na delo, ker kot pri vsakemu popotniku nekaj denarja ni nikoli preveč. Že prej sem se pozanimal in naredil načrt, da bom si tu našel kakšno sezonsko delo z kiwiji! Koliko ljudi doma lahko reče, da je že delalo z kiviji? Ravno za to! To in dejstvo, da z turistično vizo kaj drugega težko pride v poštev ^.^˘ Ampak, še pred vsem tem pa vize, dovoljenja in prosta mesta, se vsa za mene začela, že prej omenjeno, v Te Puke-ju:
Po rahlem čakanju (dobil številko 7, po kateri sem na vrsti, katero čakanje na to številko je bilo okoli uro ali slabo dve), prišel na vrsto in zvedel vse kaj rabim prinesti in kaj si morem urediti!
In tako mi je ostalo še zelo zelo zelo veliko časa do odhoda nazaj. Tu treba omenit, da javni prevoz je malenkost omejen glede na to na kar smo navajeni mi!
In sem se odpravil malo raziskovat po urbanem delu mesteca, ki je sestavljeno iz tipičnih novozelandskih hiš kot so naprimer takele:
Med katerimi se vsake toliko časa najde kakšen mini park za rekreacijo:
Na katerega imajo pogled mini drevesne hiše:
Z še vedno kar nekaj časa na razpolago in rahlo utrujenostjo od pešačenja gor in dol, sem našel ob mestu poleg vzgojiteljskega centra Giggles, v katere trenutno dela Rene, Jubilee Park z rugbi igriščem kjer sem prebiral dalje Štoparski Vodnik po Galaksiji (ne, nisem še prišel skozi ^.^˘):
Zvečer pa zopet malo relaksacije in špilanja z novo pridobljenim DS-om ^.^
Znašel sem se v družbi, ki mi nikakor ni hotela dopustiti da bi pozabil na nekatere določene lastnosti tega določenega dneva!
Slika vredna tisoč besed:
Groza ... ^.^˘
Sem pa za distrakcijo od svojega staranja dobil paket od doma in sicer bratec poslal darilo *hug*:
Igrica, katero sem si želel zelo zelo! Igrica, katera mi je povedala da je moja trenutna mentalna starost 66 let! Kaj ste ljudje naredli z mano!?! Očitno so tele počitnice še kako potrebne!
Ostanek dneva potekal v dejavnosti, katero se očitno morem znova naučit: relaksaciji ^.^˘
Sobota! Bil povabljen na piknik ob odtvoritvi novega vrtca v katerem trenutno dela Rene. Ki je dobesedno čez cesto od pakirnice kiwija, kjer sem sliša da tudi iščejo kaj sezonskih delavcev.
To je vse seveda v sosednjem mestecu Te Puke. Temle je tudi urad, kje si lahko uredim delovno izkaznico za obiskovalno vizo, ampak nažalost sobote in nedelje zaprto, tako da tu se bomo še sprehajali malo naslednji teden. Zgleda pa tipično takole:
In pa še zanimivo opozorilo za vse bodoče popotnike v te kraje. Čemur se tu pravi klobasa *sausage* ni točno to, kar bi ljudje mislili da je! To je ena prvih stvari katere te posvarijo ali pa ponudijo za poizkusit, odvisno na koga naletiš in naj bi bila smrt za vsakega Evropejca:
Narejene iz malo manj kvalitetnega mesa, katerega je bolj kot ne samo za okus, soje in pšeničnega zdroba imajo malo bolj plehek okus, kot da bi žvečil kositerni žleb po enotedenskem nalivu! Ampak z nekaj paradižnikove omake in namaslenega tovsta jim čisto nič ne manjka!
Ja, vem ja, sem že dostikrat slišal da imam čuden okus ^.^˘
Za sem tudi si upal poizkusit tole ...
... skupaj z vloženimi špageti v paradižnikovi omaki in mini *sausagi*
Začelo se je dokaj zaspano in jutro je kazalo vse na še en dokaj običajni dan. In nato sem se vstal iz postelje ^.^
Odločil sem se iti še na en sprehod po drugi strani Wairove ceste, malo za rekreacijo, kjer sem doživel prvo zanimivo stvar in sicer razvažanje "jutranjega" (pravim "jutranjega" v narekovajih, glede na to da je bila ura že skoraj 13:00) časopisa. To je zgledalo takole, cesta, kjer po dolgi dolgi ravnini bil rahel ovinek na eno stran. Jaz se lepo sprehajam po ravnini, ko naenkrat iza ovinka, dobesedno prileti po cesti bel kombi iz katerga na vsaki strani rahlo iz avta štrli ena oseba. Najprej treba povedat, da sem ob tem prizoru pomislil "Oh, ne že spet"* Od tu naprej pa je zgledalo kot v risanki; jaz ob kraju ceste, mimo katerega kar naenkrat švigne skoraj neprepoznavna gmota nečesa z vključenimi zvočnimi efekti in komičnim vetrom, ki naredi en luping okoli tebe, za katerim so čez nekaj trenutkov začeli po tleh padati časopisi zaviti v papirnat škrnicelj.
* Da bo svetovno znano, zakaj sem pomislil "Oh ne že spet", je tu treba omeniti referenco na to, da tu pojem pešec skoraj da ne obstaja! Ali imaš avto, ali pa poznaš nekoga ki ima avto. Pešačijo pa samo ljudje, katerim se avto pokvari. In kot takšen imaš dobre možnosti, da te kdo "oblaja" iz avta. Kar se je zgodilo že dvakrat. Zabaven folk ni kaj ^.^
Tako sem prispeli vpredmestje, celo že kolikor toliko skapiral javni prevoz, ujel avtobus in prispel v center. In pričelo se je moje iskanje menjalnice, ker nekako še večino denarja ki ga imam je v Evropski valuti. Tako se sprehajam po ulicah centra in iščem kaj podobnega menjalnici, v kateri sem že enkrat bil vendar v spremstvu Reneja in pod časovnim pritiskom, tako da sem bil malce razorientiran kje naj bi to bilo. In tako hodim dol po ulici, ki je bila za petek popoldne dokaj napoljenja in kot tako sem pačasa hodil za skupino treh pobcev malenkost mlajših od mene. In tako sem prišel do konc ulice (ki so zelo zelo dolge treba še omenit) in zavil v eno vzporedno višjo ulico. Kar je ista stvar katero so naredli oni trije pred mano. Pa sem hodil zopet za njimi, malce počasneje v tempu prepolnega pločnika da bi jih prehitel. Tako do tričetrt ulice, kjer so tistile pred mano srečali še dva kolega, jih potegnili na stran pločnika, se obrnili proti meni z kazočim prstom invsemu kar spada poleg in nato eden izmed njih v malo višjem glasu, kot bi ga pričakoval od take družbe zakričal *I think this guy is stalking us!* Tu si me lahko predstavljate kot rahlo zbeganega z "Am, ano, ... ^.^˘ Oh look, there is something shiny over there!" pri čemer sem zavil čez na srečo zelo blizu prehod za pešče ter nato malo hitreje po drugi strani ulice naprej.
So nori ti Novo Zeladčani ^.^
In tako prispem do banke! Menjalnice nisem našel, ta da sem se odločil da grem pogledat kako kaj zgledat ena izmed njihovih večjih bank. Tu treba povedat, da sem bil še neobrit od prešnjega dneva in rahlo skuštran, skratka tako kot 3/4 ostalega folka. Stopim notri, počakam na vrsto in vprašam če lahko zamenam nekaj denarja. Od tu naprej pa je sledila tranzakcija, kot da bi se šlo za miljarde, ne pa za 300€! Po preštetem in preverjenem denarju sem bil vprašan za osebni dokument. Nisem nosil potnega lista s sabo, sem dal svojo slovensko vozniško (ki tukaj velja enakopravno in jo lahko uporabljaš eno leto kot vozniško dovoljenje), kateri je bil odnesen k šefu izmene, da se potrdi da je to veljaven dokument ^.^˘ Po tem še rabil nekaj minut za obrazložitev zakaj še pri njih nimam bančne kartice in računa in da bi rad samo zamenjal denar brez kakšnih bančnih tranzakcij ^.^˘˘ Nato sem še dobil za podpisat kdo sem, od kod sem, koliko in kakšen denar sem prišel zamnjat. Kar je zgledalo čist tako kot v filmih "Če lahko še prosim dobim podpist tule 'x' in tule 'x'" ^.^˘˘˘ Še nekaj minut čakanja na podpis šefa na moje podpise preden sem končno dobil svoj zamenjan denar.
Banke tu me rahlo strašijo! Imajo pa malo boljši menjalni tečaj kot navadne menjalnice ^.^
Še z nekaj časa pred avtobusem nazaj, sem se šel še malo sprehajat po mestu, nakar naletim na enega zgubljenega francoza, ki je spraševal če kdo govori francosko. Tako srečnega in veselega izraza na obrazu res težko najdeš kakor je bil na temle po tem ko sem mu odgovoril *Oui, un peu* Naja, izkal je supermarker ^.^˘
So nori tej turisti!
Končno nazaj doma, čas za večerjo! Za vse privržence "Cup Noodlov" slikica ali dve originalna uvoženega direkt iz Azije ^.^
Piše *Hot & Spiy* Ne, ni tako kot pri naših! Meni so tekle solze ko sem jedel tole!!
Za posladek pa še nekaj bolj normalnega. Čips z okusom ovčetine in mentola:
Po pravici povedano, me je celodnevno čiščenje in večerno plavanje v "toplicah" dokaj izmučilo, tako da sem juranji spanec potegnil do dopoldanskih ur in še potem sem se počutil dokaj "neuporabnega", tako da so odpadli današnji načrti skakanja po mestu in sem se rajši odločil malo iti na krajši sprehod v drugo smer po Wairovi cesti.
In če dobiš vtis, da so tu mesta majhna, z majhnimi hišami, majhnimi trgovinicami in tako naprej ... Potem se tu vsekakor dobi občutek, da je narava gromozanska.
Tu ni malih dreves! Izjeme so bolj kot ne po vrtovih in okoli hiše zasajena drevesa zaradi estetskega videza, drugače pa v malo manj urbanih okoljih pa težko najdeš drevo izpod 6-7 metrov, pa še ta so pritlikava proti ostalim:
Tako sprehajoč se po pokrajni, sem tudi prišel mimo in videl svoj prvi kiwi nasad:
Da ne omenjam živih mej tu! Tu se res ne hecajo ^.^˘ No, takšne gromozanske žive meje so zasajene okoli plantaž za zaščito proti vetru:
In so v lasti takšnih posestev:
Z zelo zanimivim dastavljanjem časopisov z tipičnimi nabiralniki z rdečo zastavico za nakazovanje prisotnost pošte, katere se dostikrat vidi v ameriških filmih:
In nekaj zelo zanimivih in zanimivo postavljenih znakov kasneje:
Prispeš do majhnih pašniških dolinic, pri katerih hitro pomisliš, da si kje napačno zavil in se znašel v kakšem Jurskem času in mimogrede začneš previdno opazovat za kakšnimi hudimi dinozavri:
Za takilemi dolinicami pa se skrivajo pašniki in posestva z ovcami velikimi kot govedo, govedo veliko kot ... (trenutno se ne spomnim dobene primerjalne asociacije, ampak definitivno zelo veliko) in pa posameznimi konji, ki se skrivajo v vrtnicah:
In tako je karnaenkrat konec ene izmed glavnih stranskih cest:
Dve uri kasneje se je zaključil moj mali sprehod in če verjamete ali ne, jaz sem šel še za kakšno uro pod odejo pred večerom, tako da sem bi že ravno prav ogret za spanje ^.^˘
Pa imam elektriko in luč! Ampak sem potem kmalu dobil željo da je še nebi tako hitro, kajti zdaj se je šele videlo, glede na to, da apartma nekaj časa ni bil vseljen, da ga je treba malenkost "Zglancati". Ne da bi mu drugače kaj manjkalo seveda!
Obisk v trgovino po čistila in toast, pa se je začelo.
Čiščenja ravno ne bom opisoval, z veseljem pa pokažem tihožitje ki sem ga imal za kosilo po temeljiti obdelavi kuhinje:
Njam, toast in čaj ^.^ *it has been too long*
Po kosilu pa seveda še drugi polčas čiščenja.
Ampak se je splačalo, ker sem bil zvečer povabljen v "Hoot Pools", kjer imajo ogrevano morsko vodo v bazenih. Nyu, kak je bilo super plavat!
Za večerjo pa v "Turkish delight", na kebab, velik kot moja podlaktnica in neverjetno dober.
Po čiščenju in plavanju, pa super ultra spanje ^.^
Danes zjutraj mimogrede, med jutranjim obiskom interneta, dobim email da je elektrika priklopjena! Wii! Je pa tudi res, da sem jim že prejšnji teden pisal naj popravijo črkovanje moje priimka iz "KRENJEC" na "KRANJEC". *I hate phones!*
Po hitrem preverjanju in še nekaj minutnemu iskanju varovalk sem imel luč!
Zdaj, ko je bila tale stvar urejena, pa je bilo treba po opravkih! Že po znani poti do predmestja na avtobus, kjer sem se mimogrede še enkrat ustavil v pekarni ^.^˘ Če pa imajo toliko zanimivih stvari notri:
Tole je mini verzija one zanimive jajčne pite imenovana "Quichie", tokrat z vegeterjanskim okusom.
Po kratki vožnji z avtobusom se je pričelo iskanje pošte. Katero se je malce zavleklo, ker sem se uštev v eni majši uličici, tako da je malce potrajalo preden sem našel 11 Avenijo. Ko pa smo bili enkrat tu, pa je sledil še 15 minutni sprehod po celotni ulici, ki pelje mimo šestih ali sedmih prodajalen avtomobilov.
Enkrat pri pošti in 200 dolarjev (106 €) kasneje, toliko je bil namreč moj polog za elektriko, pri kateri imajo zelo čuden način plačevanja, ki je bolj podoben predplačniškemu sistemu, nato pa se mesečno poravnava razlike, pri katerih, če se računi plačajo pravočasno, dobi 15% popusta! Očitno imajo tu rahle probleme z plačevanjem elektrike ^.^˘, sem imel še ravno toliko časa (tu se namreč večina stvari zapre ob 17:00) da še nekaj izbranim srečnežem odpošljem kartice:
Vsemu čemer pa je sledilo ceremonalno nakupovanje žarnic, kateremu pa so se hitro dodali še kaškni priboljški:
Za praznovanje tega dogodka, pa smo se iz firbsa ustavili še v KFC, kar pa je bilo grozno! Skoraj hujše od najhujših beznic pri nam. Kuhna za pultom takšna, da te je bilo strah, mize obupne, hrana premastna, postana in meni se je papir sprijel z piščanšjo tortilijo. In to mi je bilo potisjeno v roke z razlago "ja, to je zato ker je bil še pogrilan malo". Katastrofa! So pa imeli Pepsi, ki ga drugače tu ni nikjer za dobit. Ampak to dobenega ne gane ^.^˘
In zdaj sem lahko spal z lučko!
