Tako, moje popotovanje se je zaključilo in skupaj s tem tudi tale blog, vendar pred tem pa še komentar ali dva...
Najprej in predvsem, cela izkužnja je bila neverjetno pozitivna ^.^
Res mogoče celega časa "doli" nisem izkoristil najbolj stereotipično (to preventivno priznam že v naprej, da se izognem vsem komentarjem na zapravljene priložnosti za žure) in res je tudi, da bi lahko stvar ali dve več videl ^.^˘
Ampak namen celotnega podviga je bil dosežen! Ponovno sem sposoben funkcionirat na nivoju kot pred vso kolobocijo. Morda se sliši neverjetno, ampak trenutno največje veselje je sposobnost ne samo razument in obdelat članek o QR črtnih kodah ampak ga enostavno bit sposoben prebrat, kar mi v celem tednu poizkušanja pred odhodom ni uspelo.
Kot osebni komentar bi rad povedal, da bi to moral naredit že najmanj pred štirimi leti. Ugotovljeno, še dobena šolska ocena ki sem jo do sedaj dobil mi ni prinesla koristi. Kvečemu probleme. Še zadnji poizkus v našem sistemu, vendar tokrat končno v željeni smeri.
Pred tem pa še obisk (skoraj) vseh (zavarovanje, da se ne ugriznem v jezik, če sem koga med popotovanjem pozabil) ki so me pogrešal!
=^.^=
P. S. Še opomba, da ne bom delal krivice, je bila moja prtljaga najdena in dostavljena na dom ^.^
sobota, avgust 11, 2007
petek, avgust 10, 2007
Dan: 128 - Pot domov, Drugi del
Zdaj težko reči kdaj se je končal prejšnji dan in kdaj začel naslednji. saj sem dobesedno potoval skupaj s časom.
Oziroma še bolje, potoval sem skozi čas! Med čakanjem v Kuala Lumpurju se je kar hitro stemnilo in let proti Frankfurtu je bil večinoma nočni. Sem pa doživel sončni vzhod na letalu. Skoraj triurni sončni vzhod na letalu!
In ko smo že ravno pri relativistiki, sem sedaj v resnici starejši kot pa naj bi bil iz vašega stališča T-T
Še nekaj poizkusov spanja in dva filma kasneje pa sem prispel v Frankfurt.
Wii, še nikoli nisem bil v Nemčiji ^.^
In tukaj pa je treba omenit, Frankfurt (vsaj letallišče) je ZMEŠNJAVA. Saj razumem, arhitekturna in kulturna vrednost in vse to, ampak po pravici povedano ohranjanje le te in doštukavanja letališčem nikakor ne paše! Vse to pravim zato ker se mi je uspelo na začetku zgubit ^.^˘
In dokaj hitro se je občutek "wii, v Evropi sem" spremenil "matr so tukaj vsi živčni".
Eden od razlogov za to je čisto možno bil da je bilo celo letališče polno Američanov. Lahko da je to čisto moj osebni vtis, ampak stereotipi ne zaostajajo daleč ^.^˘
Še nekaj malo frke z kartami (na račun tega ker sem se vračal domov veliko prej kot načrtovano) po kateri sem ugotovil da že sploh nevem več kateri jezik govorim. Do zdaj sem se vsepovsod trudil govoriti Angleško (dokler v Novi Zelandiji tudi kakšna beseda Japonščine in kakšen pozdrav v Francoščini in veliko več Hrvaščine kot bi si človek mislil da je to možno na drugem koncu sveta) in sem se tako sredi prijavljanja za vrkcavanje začel čudit zakaj se varnostnik (pri pregledu prtljage) z mano meni v Nemščini. potem pa sem poslušal sebe kaj govorim in mi je kapnilo "Ah, zato! Nisem vedel da sem zmožen tega?". Nemščina z Novo Zelandskim naglaševanjem T-T Vsaj čez pregled sem prišel ^.^˘
Petnajst minut zamude in malo več kot enourni polet v ljubljano je minil dokaj hitro.
Sedaj pa cvetka dneva. Izkrcavanje v Brniku (katero je naračun prenavljanja potekalo po zelo ovinkasti in stopničasti poti) je bilo okronano s tem da sem po čakanju do zadnjega (začeli že prihajati potniki z naslednjega leta) bil še vedno brez prtljage!
Jap, moja prtljaga se je nekje med Novo Zelandijo in Slovenijo založila. Ostal sem brez Novo Zelandskih čokolad za vse, Štoparskega vodnika po galaksiji in brez vseh oblek! (Luknjaste majce in kratke hlače ki sem jih pustil doma ne štejejo) Na ja, vsaj računalnik sem imel v ročni.
Po tej prigodi pa sem že lahko pozdravil domače in sledil je samo še vožnja domov ^.^
Oziroma še bolje, potoval sem skozi čas! Med čakanjem v Kuala Lumpurju se je kar hitro stemnilo in let proti Frankfurtu je bil večinoma nočni. Sem pa doživel sončni vzhod na letalu. Skoraj triurni sončni vzhod na letalu!
In ko smo že ravno pri relativistiki, sem sedaj v resnici starejši kot pa naj bi bil iz vašega stališča T-T
Še nekaj poizkusov spanja in dva filma kasneje pa sem prispel v Frankfurt.
Wii, še nikoli nisem bil v Nemčiji ^.^
In tukaj pa je treba omenit, Frankfurt (vsaj letallišče) je ZMEŠNJAVA. Saj razumem, arhitekturna in kulturna vrednost in vse to, ampak po pravici povedano ohranjanje le te in doštukavanja letališčem nikakor ne paše! Vse to pravim zato ker se mi je uspelo na začetku zgubit ^.^˘
In dokaj hitro se je občutek "wii, v Evropi sem" spremenil "matr so tukaj vsi živčni".
Eden od razlogov za to je čisto možno bil da je bilo celo letališče polno Američanov. Lahko da je to čisto moj osebni vtis, ampak stereotipi ne zaostajajo daleč ^.^˘
Še nekaj malo frke z kartami (na račun tega ker sem se vračal domov veliko prej kot načrtovano) po kateri sem ugotovil da že sploh nevem več kateri jezik govorim. Do zdaj sem se vsepovsod trudil govoriti Angleško (dokler v Novi Zelandiji tudi kakšna beseda Japonščine in kakšen pozdrav v Francoščini in veliko več Hrvaščine kot bi si človek mislil da je to možno na drugem koncu sveta) in sem se tako sredi prijavljanja za vrkcavanje začel čudit zakaj se varnostnik (pri pregledu prtljage) z mano meni v Nemščini. potem pa sem poslušal sebe kaj govorim in mi je kapnilo "Ah, zato! Nisem vedel da sem zmožen tega?". Nemščina z Novo Zelandskim naglaševanjem T-T Vsaj čez pregled sem prišel ^.^˘
Petnajst minut zamude in malo več kot enourni polet v ljubljano je minil dokaj hitro.
Sedaj pa cvetka dneva. Izkrcavanje v Brniku (katero je naračun prenavljanja potekalo po zelo ovinkasti in stopničasti poti) je bilo okronano s tem da sem po čakanju do zadnjega (začeli že prihajati potniki z naslednjega leta) bil še vedno brez prtljage!
Jap, moja prtljaga se je nekje med Novo Zelandijo in Slovenijo založila. Ostal sem brez Novo Zelandskih čokolad za vse, Štoparskega vodnika po galaksiji in brez vseh oblek! (Luknjaste majce in kratke hlače ki sem jih pustil doma ne štejejo) Na ja, vsaj računalnik sem imel v ročni.
Po tej prigodi pa sem že lahko pozdravil domače in sledil je samo še vožnja domov ^.^
četrtek, avgust 09, 2007
Dan: 127 - Pot domov, Prvi del
Današnja naloga, iti spat domov 20.000 kilometrov stran.
Seveda se je to začelo že zelo zgodaj. Vožnja do letališča je bila dogodivščina v malem, na račun tega da nihče od naju ni poznal poti do tja (argumenti proti temu so, da sem od tam prišel, ampak resnično z letališča sem se pripeljal v avtobusu, skoraj ampak ne še čisto v napol spečem stanju. Pa še dokler se človek ne navadi pokrajne vse zgleda vsemu ostalemu podobno). No, tu je na pomoč priskočila višja sila v obliki taksija v AIR394 tablico na pol poti skozi mesto.
Tega prej nisem videl, ampak Auckland ima zelo veliko letališče. In najbolj urejenega in modernega kar sem jih videl do sedaj. Pika na I so bili smerokazi do vkrcovalnih terminalv z razdaljo podano v minutah hoje do tja. Za mene, terminal D, vrata 7, 8 min hoje ^.^
"Zanimivost" je bila tudi frka glede nekoga ki je imel nekaj z skoraj nastalim požarom medtem ko sem čakal v mednarodnem prostoru. In to je blo začuda tako kot v filmih, oglasil se je alarem, z splošnim obvestilom da je možnost da bo treba evakuirati prostor medtem ko so se pri vseh izhodih in prehodih narisali varnostniki. No ja, skoraj tako kot v filmih, za razliko tu ni bilo dobene filemske akcije in po 15 minutah je vse šlo naprej.
Še zadnji "pa pa" Novi Zelandiji in sedel sem ponovno v 777 Boeingu od Malaysia Airlines tokrat obrjenega proti zahodu. In za tale polet sem tudi imel isto osebje kot do sem (relacija Kuala Lumpur - Auckland). Edina razlika je bila, da sem tokrat sedel sam * I miss Jess *
Je pa bil priznano tokratni polet veliko veliko boljši na račun tega da smo tokrat potovali iz Vzhoda proti Zahodu, kar pomeni da smo potovali skupaj z soncem in je bil "dan" skozi cel polet nad Avstralijo. In zdaj se je lahko videlo skoraj vsa čuda. Od velikanskih odprtih kopov (tudi iz 10 kilometrov niso male luknjice), do neskončnih kmetij, rdečkastih kamenih puščav na sredi nikjer do kilometerskih cest kjer ni niti enega ovinka.
Splošni vtis vsega tega skupaj je: Avstralija je VELIKA!!!
In ko smo bili že v Azijskem področju, malo pred Malazijo (kjer je bilo vse prekrito z oblaki) so se na ogled še postavili trije ognjeniki. Eden čisto mali, eden malo večji z belimi oblački okoli vrha in eden zelo velik z enim velikim črnim oblakom ki je prihajal iz njegovega vrha.
Malo spanja, dvema filmova in eno serijo kasneje sem prišel v kuala Lumpur. Čuden občutek ko ti je nekaj tako velikanskega daleč daleč stran že poznanega ^.^
Na srečo, je bilo čakanje tokrat samo triurno. Malo razgibavanja za prekrvavitev žil in se je počasi bilo treba pripravljat na naslednji "skok".
Seveda se je to začelo že zelo zgodaj. Vožnja do letališča je bila dogodivščina v malem, na račun tega da nihče od naju ni poznal poti do tja (argumenti proti temu so, da sem od tam prišel, ampak resnično z letališča sem se pripeljal v avtobusu, skoraj ampak ne še čisto v napol spečem stanju. Pa še dokler se človek ne navadi pokrajne vse zgleda vsemu ostalemu podobno). No, tu je na pomoč priskočila višja sila v obliki taksija v AIR394 tablico na pol poti skozi mesto.
Tega prej nisem videl, ampak Auckland ima zelo veliko letališče. In najbolj urejenega in modernega kar sem jih videl do sedaj. Pika na I so bili smerokazi do vkrcovalnih terminalv z razdaljo podano v minutah hoje do tja. Za mene, terminal D, vrata 7, 8 min hoje ^.^
"Zanimivost" je bila tudi frka glede nekoga ki je imel nekaj z skoraj nastalim požarom medtem ko sem čakal v mednarodnem prostoru. In to je blo začuda tako kot v filmih, oglasil se je alarem, z splošnim obvestilom da je možnost da bo treba evakuirati prostor medtem ko so se pri vseh izhodih in prehodih narisali varnostniki. No ja, skoraj tako kot v filmih, za razliko tu ni bilo dobene filemske akcije in po 15 minutah je vse šlo naprej.
Še zadnji "pa pa" Novi Zelandiji in sedel sem ponovno v 777 Boeingu od Malaysia Airlines tokrat obrjenega proti zahodu. In za tale polet sem tudi imel isto osebje kot do sem (relacija Kuala Lumpur - Auckland). Edina razlika je bila, da sem tokrat sedel sam * I miss Jess *
Je pa bil priznano tokratni polet veliko veliko boljši na račun tega da smo tokrat potovali iz Vzhoda proti Zahodu, kar pomeni da smo potovali skupaj z soncem in je bil "dan" skozi cel polet nad Avstralijo. In zdaj se je lahko videlo skoraj vsa čuda. Od velikanskih odprtih kopov (tudi iz 10 kilometrov niso male luknjice), do neskončnih kmetij, rdečkastih kamenih puščav na sredi nikjer do kilometerskih cest kjer ni niti enega ovinka.
Splošni vtis vsega tega skupaj je: Avstralija je VELIKA!!!
In ko smo bili že v Azijskem področju, malo pred Malazijo (kjer je bilo vse prekrito z oblaki) so se na ogled še postavili trije ognjeniki. Eden čisto mali, eden malo večji z belimi oblački okoli vrha in eden zelo velik z enim velikim črnim oblakom ki je prihajal iz njegovega vrha.
Malo spanja, dvema filmova in eno serijo kasneje sem prišel v kuala Lumpur. Čuden občutek ko ti je nekaj tako velikanskega daleč daleč stran že poznanega ^.^
Na srečo, je bilo čakanje tokrat samo triurno. Malo razgibavanja za prekrvavitev žil in se je počasi bilo treba pripravljat na naslednji "skok".
sreda, avgust 08, 2007
Dan: 126 - Zadnji obiski
Zadnje kosilo v SubWay-u (in niso imeli tune, mjav =T-T=).
Zadnji sprehod po mestu in trgovinah (našel celo nekaj luškanega za sebe ^.^).
Zadja večerja pri najinemu kitajskemu kuharju (za poslovilno darilo dobil posebej pripravljeno zelenjavo z omaki iz ostrig).
Zadnje igranje z Renejevimi igračkami (PS3 in satelitska televizija bo pogrešana).
Zdaj ostane samo še da spakiram vso (ljubkovalno rečeno) kramo.
In preden kdo vpraša, ne, dobenih poslovilnih zabav!
Zadnji sprehod po mestu in trgovinah (našel celo nekaj luškanega za sebe ^.^).
Zadja večerja pri najinemu kitajskemu kuharju (za poslovilno darilo dobil posebej pripravljeno zelenjavo z omaki iz ostrig).
Zadnje igranje z Renejevimi igračkami (PS3 in satelitska televizija bo pogrešana).
Zdaj ostane samo še da spakiram vso (ljubkovalno rečeno) kramo.
In preden kdo vpraša, ne, dobenih poslovilnih zabav!
torek, avgust 07, 2007
Dan: 125 - Nezavezani konci
Danes bil dan opravkov!
Še zadnji izlet z Renejem v Te Puke, zapret moj bančni račun. Po knjigarnah po naročeno knjigo (katero sem na koncu našel v banki/knjigarni/pošti, eden izmed najbolj čudnih krajev kar sem jih kdajkoli videl), nabavil še spominek ali dva in se še malo povozil z avtobusi.
Še zadnji izlet z Renejem v Te Puke, zapret moj bančni račun. Po knjigarnah po naročeno knjigo (katero sem na koncu našel v banki/knjigarni/pošti, eden izmed najbolj čudnih krajev kar sem jih kdajkoli videl), nabavil še spominek ali dva in se še malo povozil z avtobusi.
ponedeljek, avgust 06, 2007
nedelja, avgust 05, 2007
Dan: 123 - Disko miši
To je blo treba videt da se bi verjelo.
Ne samo da se trenutna miš zafrkava z naju s tem da skače z mišelovk, zdaj že pleše na glasbo T-T˘˘˘
Ne samo da se trenutna miš zafrkava z naju s tem da skače z mišelovk, zdaj že pleše na glasbo T-T˘˘˘
sobota, avgust 04, 2007
Dan: 122 - Še en vikend
Za relaksacijo pred spanjem se je preiskusila kombinacija nočnega plavanja v odprtem bazenu z ogrevano morsko vodo med tipičnim Novo Zelandskim dežjem <3
petek, avgust 03, 2007
Dan: 121 - Raziskovalni pohod
Sprehodil sem se že do čistega konca Wairove ceste, zdaj pa me je zanimalo kaj se zgodi če zavijem na desno:
Malo v neznano. Doma sem šele po zemljevidu ugotavljal kje sem sploh bil. Trenutek ali dva sem celo imel občutek da sem se izgubil ^.^˘
Od stranskih poti, do glavne ceste (katero sem po krajšem raziskovanju našel) ki me je pripeljala nazaj, te ljudje tu malo začudno in prestrašeno pogledajo. Tukaj namreč ne poznajo pešcev. Niti kolesarjev. Mislim da sem celo našel del poti, ki še ni bil prehojen peš ^.^
Vsekakor pa se razgled ni za pritoževat:
Malo v neznano. Doma sem šele po zemljevidu ugotavljal kje sem sploh bil. Trenutek ali dva sem celo imel občutek da sem se izgubil ^.^˘
Od stranskih poti, do glavne ceste (katero sem po krajšem raziskovanju našel) ki me je pripeljala nazaj, te ljudje tu malo začudno in prestrašeno pogledajo. Tukaj namreč ne poznajo pešcev. Niti kolesarjev. Mislim da sem celo našel del poti, ki še ni bil prehojen peš ^.^
Vsekakor pa se razgled ni za pritoževat:
četrtek, avgust 02, 2007
Dan: 120 - Zimske plohe
Če se slučajno opazi da te zasleduje siv oblak med pohajkovanjem. S tem mislim velik sivi oblak, ne male čne ovčice. Potem po vsej verjetnosti ni najbolj pametno iti pogledat kam vodi še kilometer ceste v desno smer ^.^˘
sreda, avgust 01, 2007
Naročite se na:
Objave (Atom)