Dan: 127 - Pot domov, Prvi del

Današnja naloga, iti spat domov 20.000 kilometrov stran.

Seveda se je to začelo že zelo zgodaj. Vožnja do letališča je bila dogodivščina v malem, na račun tega da nihče od naju ni poznal poti do tja (argumenti proti temu so, da sem od tam prišel, ampak resnično z letališča sem se pripeljal v avtobusu, skoraj ampak ne še čisto v napol spečem stanju. Pa še dokler se človek ne navadi pokrajne vse zgleda vsemu ostalemu podobno). No, tu je na pomoč priskočila višja sila v obliki taksija v AIR394 tablico na pol poti skozi mesto.

Tega prej nisem videl, ampak Auckland ima zelo veliko letališče. In najbolj urejenega in modernega kar sem jih videl do sedaj. Pika na I so bili smerokazi do vkrcovalnih terminalv z razdaljo podano v minutah hoje do tja. Za mene, terminal D, vrata 7, 8 min hoje ^.^

"Zanimivost" je bila tudi frka glede nekoga ki je imel nekaj z skoraj nastalim požarom medtem ko sem čakal v mednarodnem prostoru. In to je blo začuda tako kot v filmih, oglasil se je alarem, z splošnim obvestilom da je možnost da bo treba evakuirati prostor medtem ko so se pri vseh izhodih in prehodih narisali varnostniki. No ja, skoraj tako kot v filmih, za razliko tu ni bilo dobene filemske akcije in po 15 minutah je vse šlo naprej.

Še zadnji "pa pa" Novi Zelandiji in sedel sem ponovno v 777 Boeingu od Malaysia Airlines tokrat obrjenega proti zahodu. In za tale polet sem tudi imel isto osebje kot do sem (relacija Kuala Lumpur - Auckland). Edina razlika je bila, da sem tokrat sedel sam * I miss Jess *

Je pa bil priznano tokratni polet veliko veliko boljši na račun tega da smo tokrat potovali iz Vzhoda proti Zahodu, kar pomeni da smo potovali skupaj z soncem in je bil "dan" skozi cel polet nad Avstralijo. In zdaj se je lahko videlo skoraj vsa čuda. Od velikanskih odprtih kopov (tudi iz 10 kilometrov niso male luknjice), do neskončnih kmetij, rdečkastih kamenih puščav na sredi nikjer do kilometerskih cest kjer ni niti enega ovinka.

Splošni vtis vsega tega skupaj je: Avstralija je VELIKA!!!

In ko smo bili že v Azijskem področju, malo pred Malazijo (kjer je bilo vse prekrito z oblaki) so se na ogled še postavili trije ognjeniki. Eden čisto mali, eden malo večji z belimi oblački okoli vrha in eden zelo velik z enim velikim črnim oblakom ki je prihajal iz njegovega vrha.

Malo spanja, dvema filmova in eno serijo kasneje sem prišel v kuala Lumpur. Čuden občutek ko ti je nekaj tako velikanskega daleč daleč stran že poznanega ^.^

Na srečo, je bilo čakanje tokrat samo triurno. Malo razgibavanja za prekrvavitev žil in se je počasi bilo treba pripravljat na naslednji "skok".