Dan: 005 - Čofa čofa

Današnji dan je bil še zadnji izmed velikonočnih praznikov (bolj natančno Velikonočni Ponedeljek), tako da je bilo že včeraj odločeno, da se ga zapravi kar najbolj kvalitetno!

Seveda pa, najprej bilo treba nekaj pojesti. In na račun tega, da nimam še elektrike ne delujočega hladilnika, sem se za trenutni čas založil bolj ko ne z instant hrano.

Pri kateri pa je treba omenit kar nekaj stvari! Kor prvo, skoraj vsa hrana tukaj je reklamirana kot dietna! To biti tipični primer:


Oznake kot so "99% brez maščobe" in podobno se vidi na škatlah od piškotov, kartonih mleka, steklenicah Ketchupa in Gorčice in kaj podobnega celo na kakšni steklenici flaširane vode. Treba tudi omenit, da se je tu treba že prav potrudit, če se želi najti hrano z konzervansi ali vsaj kakšnim E-jem! Seveda so svetle izjeme, kar se tiče uvoženih stvari, pa še te so manj pogojene kemikalijam kot pri nas. Kar pa je v domači proizvodnji, pa je skoraj vse naravno ali pa vsaj zelo "blago začinjeno". Že kar se sokov tiče (slikice drugič, bil preveč žejen in predobri da bi ostali za slikanje), so samo stisjen flaširan sok. Nič sladkorja, nič E-jev, nič kislin! Posledično rok trajanja malo krajši, ampak z dokaj milim podnebjem, ki je tu, se v domači proizvodnji verjetno polnijo za sproti.

In še ena zanimivost glede hrane (pazljivo preglejte zgornjo sliko), je to, da je čisto normalno, da v pakiranih embalažah dobiš kakšen zavitek več ali manj ^.^

In tako smo se na sončni praznični dan, na mojo željo odpravili na plažo! Seveda zoper "wiii" moment zame, ker nisem videl morja že dve leti, sonce je sijalo, in glede na to, da se tu doli vsi pripravljajo na zimo, bila voda še zelo zelo topla!

Po kratki vožnji z avtom na napačni strani (tu vozijo po po levi strani!), smo celotna druščina, ki so jo sestavljali jaz, Rene, mali bratrančič Žan in sestrična Martina, prispeli na plažo ob "Mt Maunganui", ki je okoli 280 metrov velika turistična in orientacijska točka, keteri vsi pravijo kar "Mount". Kopal pa sem se tule. In enkrat ko sem prišel v vodo, skoraj nisem hotel iti več ven ^.^˘



Po nekaj urnem afnanju po plaži in čofotanju po morju, se je oglasila mala lakota. Saj ne da bi bili zares lačni (vsaj jaz ne), samo pa tudi nebi škodilo, če bi kaj prigriznili. Tako smo šli malo po mestu, da vidim še lokalne uličice, proti obobalni prodajalni pomfrija in rib (čisto klasični angleški "Fish & Chips").

Mimogrede prenašam še opozorilo, kar se tiče hitre hrane, in sicer, tu čemur pravijo klobasa ali sosage, je v bistvu malo slabše meso, sfaširano in zmešano z sojo ali kruhom in ocvrto. In to naj bi bila smrt za vsakega Evropejca, kajti naj bi bilo nagravžno. Jaz sem seveda, kjub opozorilu probal eno ^.^ in lahko povem, da čeprav ima malo bolj zanimiv "plehek" okus, ni tako napačno. Je pa tudi res, da mi je bilo rečeno, da imam čuden okus za stvari, tako da, če kdo kjda pride do tega, po želji.

In pa seveda, pomfri je bil gromozanski (takega kot se ga vidi pri McDonaldu ali kje drugje, se lahko skrije), in sem bil po pol vrečke že čisto nažrt! Apak, sem bil še toliko dosleden, in ker sem ga ravno že imel celo vrečko pojedel do konca ^.^˘



Še hiter sprehod nazaj do avta, kjer smo vmes lahko občudovali razna tihožitja, nato pa hitro domov, kje sem imel tokrat opravka, namesto z Garfildom, z lokalnimi žuški ^.^