Dan: 016 - Kaotičen petek

Začelo se je dokaj zaspano in jutro je kazalo vse na še en dokaj običajni dan. In nato sem se vstal iz postelje ^.^

Odločil sem se iti še na en sprehod po drugi strani Wairove ceste, malo za rekreacijo, kjer sem doživel prvo zanimivo stvar in sicer razvažanje "jutranjega" (pravim "jutranjega" v narekovajih, glede na to da je bila ura že skoraj 13:00) časopisa. To je zgledalo takole, cesta, kjer po dolgi dolgi ravnini bil rahel ovinek na eno stran. Jaz se lepo sprehajam po ravnini, ko naenkrat iza ovinka, dobesedno prileti po cesti bel kombi iz katerga na vsaki strani rahlo iz avta štrli ena oseba. Najprej treba povedat, da sem ob tem prizoru pomislil "Oh, ne že spet"* Od tu naprej pa je zgledalo kot v risanki; jaz ob kraju ceste, mimo katerega kar naenkrat švigne skoraj neprepoznavna gmota nečesa z vključenimi zvočnimi efekti in komičnim vetrom, ki naredi en luping okoli tebe, za katerim so čez nekaj trenutkov začeli po tleh padati časopisi zaviti v papirnat škrnicelj.

* Da bo svetovno znano, zakaj sem pomislil "Oh ne že spet", je tu treba omeniti referenco na to, da tu pojem pešec skoraj da ne obstaja! Ali imaš avto, ali pa poznaš nekoga ki ima avto. Pešačijo pa samo ljudje, katerim se avto pokvari. In kot takšen imaš dobre možnosti, da te kdo "oblaja" iz avta. Kar se je zgodilo že dvakrat. Zabaven folk ni kaj ^.^

Tako sem prispeli vpredmestje, celo že kolikor toliko skapiral javni prevoz, ujel avtobus in prispel v center. In pričelo se je moje iskanje menjalnice, ker nekako še večino denarja ki ga imam je v Evropski valuti. Tako se sprehajam po ulicah centra in iščem kaj podobnega menjalnici, v kateri sem že enkrat bil vendar v spremstvu Reneja in pod časovnim pritiskom, tako da sem bil malce razorientiran kje naj bi to bilo. In tako hodim dol po ulici, ki je bila za petek popoldne dokaj napoljenja in kot tako sem pačasa hodil za skupino treh pobcev malenkost mlajših od mene. In tako sem prišel do konc ulice (ki so zelo zelo dolge treba še omenit) in zavil v eno vzporedno višjo ulico. Kar je ista stvar katero so naredli oni trije pred mano. Pa sem hodil zopet za njimi, malce počasneje v tempu prepolnega pločnika da bi jih prehitel. Tako do tričetrt ulice, kjer so tistile pred mano srečali še dva kolega, jih potegnili na stran pločnika, se obrnili proti meni z kazočim prstom invsemu kar spada poleg in nato eden izmed njih v malo višjem glasu, kot bi ga pričakoval od take družbe zakričal *I think this guy is stalking us!* Tu si me lahko predstavljate kot rahlo zbeganega z "Am, ano, ... ^.^˘ Oh look, there is something shiny over there!" pri čemer sem zavil čez na srečo zelo blizu prehod za pešče ter nato malo hitreje po drugi strani ulice naprej.

So nori ti Novo Zeladčani ^.^

In tako prispem do banke! Menjalnice nisem našel, ta da sem se odločil da grem pogledat kako kaj zgledat ena izmed njihovih večjih bank. Tu treba povedat, da sem bil še neobrit od prešnjega dneva in rahlo skuštran, skratka tako kot 3/4 ostalega folka. Stopim notri, počakam na vrsto in vprašam če lahko zamenam nekaj denarja. Od tu naprej pa je sledila tranzakcija, kot da bi se šlo za miljarde, ne pa za 300€! Po preštetem in preverjenem denarju sem bil vprašan za osebni dokument. Nisem nosil potnega lista s sabo, sem dal svojo slovensko vozniško (ki tukaj velja enakopravno in jo lahko uporabljaš eno leto kot vozniško dovoljenje), kateri je bil odnesen k šefu izmene, da se potrdi da je to veljaven dokument ^.^˘ Po tem še rabil nekaj minut za obrazložitev zakaj še pri njih nimam bančne kartice in računa in da bi rad samo zamenjal denar brez kakšnih bančnih tranzakcij ^.^˘˘ Nato sem še dobil za podpisat kdo sem, od kod sem, koliko in kakšen denar sem prišel zamnjat. Kar je zgledalo čist tako kot v filmih "Če lahko še prosim dobim podpist tule 'x' in tule 'x'" ^.^˘˘˘ Še nekaj minut čakanja na podpis šefa na moje podpise preden sem končno dobil svoj zamenjan denar.

Banke tu me rahlo strašijo! Imajo pa malo boljši menjalni tečaj kot navadne menjalnice ^.^

Še z nekaj časa pred avtobusem nazaj, sem se šel še malo sprehajat po mestu, nakar naletim na enega zgubljenega francoza, ki je spraševal če kdo govori francosko. Tako srečnega in veselega izraza na obrazu res težko najdeš kakor je bil na temle po tem ko sem mu odgovoril *Oui, un peu* Naja, izkal je supermarker ^.^˘

So nori tej turisti!

Končno nazaj doma, čas za večerjo! Za vse privržence "Cup Noodlov" slikica ali dve originalna uvoženega direkt iz Azije ^.^



Piše *Hot & Spiy* Ne, ni tako kot pri naših! Meni so tekle solze ko sem jedel tole!!

Za posladek pa še nekaj bolj normalnega. Čips z okusom ovčetine in mentola: